Jubilejna le za jubileje… |Aleš Tacer

Jubilejna le za jubileje… /leto 2007/

Pravijo da vsaka stvar po sedmih letih spet prav pride. Bo že držalo, sicer me septembra ne bi nekaj gnalo, da ponovim smer Vršič-Prisojnik-Razor-Kriški podi – po Jubilejni poti. Tako dolgo me je žgečkalo in me sililo, da sem poklical svoja prijatelja Klausa in Uheca, nekdanja sodelavca. Ni bilo treba veliko besedi, zmenjeni smo bili v minuti. Še malo adrenalina po mailu z opisom Jubilejne poti, dogovor tam zgoraj za lepo vreme (ja, ja, tebi pa že ne morem odreči,«) se je zaslišalo od zgoraj, blisk je razparal nebo in po žveplu je zasmrdelo, in že so nastopile zgodnje jutranje ure tiste napol jesenske nedelje v začetku septembra.

Ker sem doma precej na severovzhodu naše alpske deželice, sem se moral v pokončno držo spraviti že pred poldrugo zjutraj. V Slovenj Gradcu sem spotoma pobral Uheca (dejal je, da je komaj zatisnil oči, saj je prejšnji dan igral v »one-man band-u« na pikniku ob odhodu sodelavca v pokoj) in v Velenju še Klausa. Ura je kazala pol šestih, ko smo na parkirišču pred Tičarjevim domom vzeli pot pod gojzarje in se z jutranjo sivino vred zlili na pot proti Prisojniku.

Narejal se je dan in velika rdeča krogla na vzhodu se je počasi dvigala. Vedno bolj je pridobivala na moči, sončni žarki so ogreli okorne ude in dvignili razpoloženje. Nič ni lepšega kot hoditi v zgodnjem jutru med nizkimi bori in zlatimi macesni preko južnih pobočij Prisojnika. Pogled v dolino Trente, pa skozi prednje Prisojnikovo okno tostran v Kranjsko Goro, doživetje prepiha skozi preduh, fotografiranje planik za domači album. Uhec, ki je bil še delno pod vtisom in vplivom prejšnjega dne, je bil ob pogledu na planinsko rastlinje blaženo zamaknjen. Kdo bi si mislil, da se v tem dedcu skriva toliko romantike? Ali pa je to razpoloženje posledica izhlapevanja včerajšnjega piknika? Bo čez čas nastopila kriza?

Na vrhu se vpišemo v vpisno knjigo in si sežemo v roke. Nato se umaknemo par višinskih metrov niže v zavetrje in sklenemo malo pomalicati.

»Bom jaz dal za malico,« pravi Uhec in razveže nahrbtnik. Iz njega privleče – ne boste verjeli – pravo, pravcato svinjsko glavo z rilcem in uhlji vred! Lepo dekorirano na plastičnem pladnju, s korenčkom ob bradi in peteršiljčkom v gobcu! Od presenečenja in začudenja mi je kar sapo zaprlo. Potem smo vsi skupaj planili v smeh. Val smeha se je vsul tudi z okoliških skal, kjer so posedali drugi planinci. Sledilo je seveda obvezno fotografiranje. Podržal sem svinjsko glavo pred svojo in nastala je res lepa spominska slika. Melhijad v planini. Klaus me je sicer nagovarjal, naj glavo prislonim kar ob svojo, češ, da bo le tako najlažje ugotavljal sorodstvo in podobnost, a ga nisem ubogal. Še danes sem na to ponosen!

»Podobna sta si kot da bi bila dvojčka,« je komentiral Klaus.

»To pa že ne! Saj sva rojena petinštirideset let narazen,« sem se branil.

Lotili smo se torej svinjske glave in jo obrali do kosti. Medtem je Uhec pripovedoval, kako jo je prejšnji dan na licitaciji odkupil za dva tisočaka. Veliko truda je vložil v prepričevanje, dobil jo je šele, ko je obljubil, da jo bo odnesel na vrh Prisojnika. In obljubo je seveda treba držati.

Po obilni malici smo se spustili nekaj višinskih metrov nazaj in potem ubrali stezo, ki vodi čez pobočja Mlinarice proti Razorju.

Jubilejna pot je res čudovita. O njej lahko človek govori le v presežnikih. Zračna in drzna. Speljana ob globokih prepadih, čez strma ostenja in po izpostavljenih policah. Planincu nudi prekrasne poglede in razglede, a obenem od njega terja ves čas maksimalno koncentracijo. Po podoru v Zadnjem oknu je bila pot nekaj časa zaprta. Zdaj je bila spet očiščena in prehodna, čeprav človek na dnu okna, na sneženem platišču  nima prijetnih občutkov ob pogledu na velike skale zgoraj pri izhodu.  Dajejo občutek, kot da se bodo vsak trenutek utrgale in se zvalile navzdol. Tudi sam spust iz okna je precej neroden. Tukaj sva s Klausom izkoristila priliko in potešila celodnevno hrepenenje po dotiku ženskega bitja. Mladenka, ki nas je malo prej prehitela, nekako ni vedela, na kateri strani velike skale bi zlezla skozi ozek prehod. Velikodušno sva ji stegnila roke v pomoč in jo »mehko« ujela v naročje, ko jo je bil Uhec končno pripravljen spustiti. Zahvalila se je in previdno odhitela dalje.

Tedaj pa…

 »Kaj si nor, tu doli me živega ne dobiš! Če bi bil prej vedel za to, me na to pot ne bi spravil,« je s smrtno resnim izrazom na obrazu zajavkal Klaus.

»Jaz grem nazaj!« je bilo vse, kar je spravil iz sebe Uhec.

Priznati moram, da je tudi mene stisnilo pri srcu. Pred nami je zijal globok prepad, navpično vanj pa so se vile jeklenice in v stene zabiti klini. Po nekaj metrih je ta klinasta navpična pot zavila v levo in se skrila našim očem. Kako je kaj tam naprej?  Je še naprej tako izpostavljena? Bomo zdržali? Je prav, da gremo naprej? Naj se raje res obrnemo?

Takšna in podobna vprašanja so se mi kot film zavrtela v glavi. Pred sedmimi leti je bilo vse drugače. Takrat še ni bilo zasutja okna in tudi teh prvih petdeset ali sto metrov je bilo drugače nadelanih. Vsekakor manj drzno in manj nevarno.

Nevarno? Zakaj nevarno? Treba je biti le močan v rokah in previden pri vsakem koraku. Pa ja, saj bo šlo! Glej, ta mlada dama pred nami se že spušča. Če gre ona, boš šel še ti! Menda ti pa ja ne bo ušlo srce v hlače …?

Misli so se  kot vihar podile po moji glavi.

»Grem prvi,« sem dejal. »Klaus, ko zavijem za skalo, te pokličem. Ne glejta v globino, glejta le v steno in na kline, kamor stopata.«

Uspešno smo se prebili preko najbolj izpostavljenih točk. Spodaj nas je čakalo dekle, očitno se ji je tudi zahotelo malo moške družbe. Ali pa le iz hvaležnosti za poprejšnjo pomoč. Le kdo bi vedel? To ve le ona sama … Mateja ji je bilo ime in njena družba nam je za uro ali dve polepšala tisti dan v gorah.

»Huh, tole pa ni bil mačji kašelj,« je sopihal Klaus še dolgo in tudi Uhec mu je z vso vnemo prikimaval.

»Mačji kašelj, ja! To je bilo pravo levje rjovenje,« se je pridušal.

»Eh, saj ni bilo tako hudo,« je rekla Mateja. Poglej si jo ti, bitjece žensko! Kako ti govori! Pogumnejša je od nas! Ves čas sem jo občudoval, ko je spretno kot mačka plezala po skalnatih obronkih spuščajoč se vedno niže v zatrep ob vznožju Razorja. Tam smo se poslovili. Ubrala jo je po dolini, po južni poti nizko prečila Prisojnik ter se vrnila na Vršič. Nas pa je čakala še triurna pot na Razor in naprej do Pogačnikovega doma. Sedli smo in med nekoliko daljšim počitkom s težavo spravili vase nekaj kalorij.

»Kako si bodo znanstveniki razbijali glavo, ko bodo našli kosti svinjske lobanje,« se je režal Uhec. Kakšno uro prej sem se namreč spomnil visoko gori na Mlinarici, da še vedno tovorim v nahrbtniku svinjsko glavo. Ker sem vedel, da s tem naravi ne škodujem, sem kosti spustil v prepad.

»Ne bo jim šlo v račun, kako je domača svinja prišla tako visoko v gore,« se je režal še Klaus in razpoloženje se je kljub utrujenosti spet dvignilo. Pogumno smo zagrizli v ostenje Razorja.

Na gori so še pozno v jeseni ledene zaplate snega. Na dveh mestih je tako curljala po skalah voda in nam ugasila hudo žejo. Tu se je tudi izkazalo, kdo ima največ kondicije. Uhec je hodil spredaj, sam sem nekoliko zaostajal, Klaus pa je delal vse pogostejše postanke. Z veliko muko se je privlekel do sedla Planja. Po počitku smo se odločili, da tisti dan na vrh ne gremo. Bili smo pač preveč utrujeni in v takšnih okoliščinah ni pametno izzivati usode. Čakal nas je še enourni spust do koče, ki je kot na dlani ležala na podih pod nami. Ne preveč prožnih korakov smo do nje prispeli ob pol sedmih zvečer.

»Po večerji boš pa še malo na kitaro zabrenkal,« sva s Klausom dejala Uhecu. »Če si lahko včeraj držal vso družbo na pikniku pokonci, boš pa še danes. Planinci si to še bolj zaslužimo.«

»Zaslužite, ja. Jaz pa si zaslužim posteljo, kakršnakoli že je,« je odvrnil.

Po enolončnici in pivu smo kar popadali v postelje. Dovolj je za danes, jutri je še en dan, sem pomislil že napol v snu. Potem me je odneslo …

Na poti smo bili polnih trinajst ur.       

                                     

Avtor : Aleš Tacer