Zasanjanost je stanje, v katerem se lahko znajdemo neodvisno od vremena, letnih časov, doživetih izkušenj, zaužitih substanc in še česa. Gre za stanje, v katerem se pač znajdemo. Ga zajamemo s polnimi pljuči in se odpravimo v neke druge dimenzije. Lahko bi rekli, da gre za skupno vsoto naših zavednih in nezavednih polovic, iz katerih lahko pride marsikaj. Tistega, kar vemo in si želimo, kakor tudi tistega, za kar sploh nismo vedeli, da vemo. Vsebin, ki so jih možgani iz (očitnih) varnostih razlogov potisnili na varno. Napisano se lahko odraža na različne načine. V vedenju, razmišljanju … Lahko pa tudi v glasbi, kar smo do neke mere izkusili tudi v soboto, ko so v Trbovljah nastopili Regen in Pavlov.
Sobotni večer se je začel z nastopom Regen. Ljubljansko zasedbo, ki svoje stavi na vedno popularen zvok melanholičnih osemdesetih, pod svoje idole pa navaja Bon Iver, Lano Del Rey in še koga. Projekt Gaje Kuščer, ki sledi zapuščini preteklosti, hkrati pa skuša že znanim zvokom dodati tudi lastno identiteto. In to jim je z nastopom še kako uspelo. Čeprav mi je zaradi objektivnih razlogov uspelo ujeti le zadnjo polovico koncerta, lahko rečem, da me Regen niso razočarali. Gre namreč za vedno popularne sestavine, ki jim je skupina dodala nekaj novega, zaradi česar te niso izpadle kot nekakšno prekuhavanje včerajšnjih ostankov dobrega kosila. Ampak kot samostojna jed, ki si brez zadržkov upa stopiti na oder, in prisotnim servirati svojo zgodbo; v veliki meri na račun karizmatičnosti vokalistke, ki je s svojo naravno sproščenostjo vsemu skupaj še dodatno povečala vrednost.