Ste kdaj v tem kontekstu morda zaslutili, da mladostniški idealizem in optimizem dolgoročno, ko trčita ob kruti realizem, nista vzdržna, ali preprosto še vedno verjamete v ljudi, verjamete, da vam bo nekoč uspela pesem, ki »prijazna bo legla v srce, in bo ljudi radostila, in bo še sebe potolažila, in vsem nam bo dajala moč«? Morda se motim, a zdi se mi, da prav Ena pesem bolj kot katerakoli druga kaže, da nad ljudmi, človeštvom le niste obupali? No, vsaj takrat še ne, ko je pesem nastajala.
Poskušam pisati dobronamerne pesmi, včasih mi katera uspe, npr. Tvoje jutro, Tisoč let, Poj mi pesem … Pred leti sem prvič nastopil v slovenski cerkvi v New Yorku pri patru Krizologu, s katerim sva potem postala dobra prijatelja. Prvoten namen je bil, da nastopim v kleti, ki je precej hladna in neosebna, ko sem mu predlagal, da bi raje nastopil v cerkvi, me je dvomeče vprašal, gospod Kreslin, pa vi sploh imate kakšno sveto pesem? Pa sem mu v šali odvrnil, pater, moje so vse svete. Ko sva se na koncu prekrasnega večera priklanjala publiki na oltarju pred polno cerkvijo, mi je šepnil, madona, Kreslin, pa so res svete.
Posted from: https://reporter.si/clanek/magazin/intervju-vlado-kreslin-1003758