Zdite ste zelo ženstveni, dostojanstveni, inteligentni … Kako bi se opisali vi?
Sem oseba, ki ne sprejema povabil v resničnostne šove, v strokovne žirije tekmovanj, ki oponašajo znane estradnike ali plešejo. Edini šov, katerega bi se udeležila kot tekmovalka, je Masterchef, ker rada kuham in jem. (smeh)
Kje je razlog, da ne marate omenjenih šovov?
Zadnjih deset let nas vabijo v šove in od nas pričakujejo, da se v njih igračkamo kot otroci, to mi ni blizu. Tudi na samih intervjujih pričakujem, da se ne bomo pogovarjali o zasebnih stvareh, temveč izključno o glasbi. Mediji to spoštujejo do te mere, da če bi me, karikiram, videli pri kraji radirk, tega ne bi objavili. Estradniki dostikrat sami inscenirajo svoje trače, a to meni ne ustreza. To ni moje poslanstvo.
No, potem pa vas o možu vprašam le to, ali vas kdaj vpraša: Tinkara, kaj si mislila s tem in tem stavkom v pesmi?
Ne, on jih razume, saj jih piše tudi sam. Na skrivaj mi podari tudi kak verz.
Lepo. Mnoge vaše pesmi govorijo o ženski na eni in moškem na drugi strani. Radi prepevate oziroma pesnite o tem?
Da. A ne prepevam toliko o moškem in ženski v ljubezenskem odnosu, temveč o moškem in ženskem principu, ki se prepleta v nas, o večnem iskanju očeta in mame v sebi.
Kako sta glasbeno nadarjeni vajini hčeri?
Mlajša, devetletna hči Alma ima rada glasbo in je nadarjena še bolj kot jaz. Mislim, da ima stoodstotni posluh, zato se sploh ne trudi, da zadene tone pri igranju na violino in pri petju. Ko začne peti, je takoj v pravi tonaliteti, modulacija pa gre točno gor. Rada je na odru. V tem mi je podobna.
Tudi jaz sem bila v otroštvu takoj, ko sem videla oder, že na njem. Na avdiciji za Veseli tobogan z Bojanom Adamičem je bilo tako, da sem bila nenehno na odru; tudi, ko se je kdo zmotil, sem rekla: bom jaz zapela. Adamič me je moral miriti: prosim, pojdi dol z odra, saj boš potem še pela, pusti še drugim.(smeh)
Starejša, štirinajstletna hči Gala igra kitaro, odra pa ne mara. To sem vedno spoštovala.
Kako so jima všeč vaša besedila?
Zelo so jima všeč, Alma jih zna vse na pamet. Z njo sem vadila za Melodije morja in sonca, bila je moja Anika. (smeh)
Kaj najraje počnete z njima?
Rade pečemo, najraje torte in raznovrstne sladice. Gala obožuje jogurtovo torto, Alma čokoladno, jaz pa obe. (smeh)
Bojan Adamič vam je pri devetih letih ponudil sodelovanje pri nadaljnji karieri. A starši so to odklonili – zaradi vaše starosti. Če se otrok loti šovbiznisa, ga to lahko oropa otroštva. No, k sreči pri vas ni bilo tako. Kakšna deklica ste bili?
V osnovni šoli sem bila zelo introvertirana in veliko sama. Žal to obdobje ni bilo niti brezskrbno niti najlepše. Nisem se razumela z vrstniki, izločili so me. Morda zato, ker je moja mama delala na isti šoli. Bila sem pridna, glasbena, hodila sem na tekmovanja, bila sem dobra v vsem, razen v telovadbi. Morda so bili malce ljubosumni, saj so govorili: uspešna si zato, ker tvoja mama dela na šoli.
https://youtube.com/watch?v=ZTHJFJ3UhAo%3Fenablejsapi%3D1%26origin%3Dhttps%253A%252F%252Fsi.aleteia.org%26widgetid%3D2
Kaj pa ste poleg glasbe še radi počeli?
Spomnim se, da sem bila priden skrbnik mačke, želve, ribice, kužka in kanarčkov. Spomnim se sprehodov v naravo. Sicer pa sem ogromno brala. Mama me je morala siliti, da grem iz sobe.
Tudi sedaj radi berete?
Tudi.
Katero knjigo bi priporočili bralcem Aleteie?
Če govorimo o ženskem arhetipu, je večna knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi avtorice Clarisse Pinkole Estés. V njej so opisane vse postaje, ki jih mora ženska prehoditi v življenju, povezane pa so z latinskoameriškim ljudskim izročilom.
Ženske po 30. rade delamo revizije za nazaj. Kaj ste spoznali vi?
To, da lahko kdaj rečemo ne, predvsem ko gre za povabila. Ta so vedno mamljiva. Pri tem gre sicer za pozitivni stres, a velikokrat sem imela tudi tega preveč. Nisem ga zaznala, imela sem se super, a na koncu dneva sem bila kot cunja. Po rojstvu otrok sem se naučila ločevati balast od pomembnega. Ko v življenju počneš manj nepomembnih stvari, se znaš bolj osredotočiti.
Ravno včeraj sem se hvalila – upam, da me spet ne zanese – da imam pred sabo čistino. Zaključila sem vse projekte za nazaj, zato nameravam do konca leta uglasbiti poezijo Srečka Kosovela – ta je brezčasen in univerzalen. Ker mladi ne berejo poezije, jim jo želim približati na neposreden način. V tem letu načrtujem napisati pravljico, rada pa bi se lotila tudi Bertolta Brechta in večernega recitala. Za te projekte potrebujem veliko časa in miru.
Posted from:https://si.aleteia.org/2022/07/16/po-rojstvu-otrok-sem-se-naucila-locevati-balast-od-pomembnega/