Skip to content

#Morning song# Zaz #Je veux

 novodobno Edith Piaf smo pred sobotnim koncertom v Križankah klepetali o uličnem nastopanju, o tem, ali se je njena filozofija zaradi slave kaj spremenila, in izvedeli, od kod vzdevek Zaz.

Isabelle Geffroy, kot je v resnici ime energični Zaz, je, preden jo je katapultiralo med svetovne zvezdnike, v nekaj skupinah nastopala kot pevka, igrala v 16-članskem orkestru, trenirala kung fu in nastopala celo na ulicah pariškega Montmartra. 450 evrov v eni uri uličnega nastopa na Montmartru ali pa 800 tisoč prodanih albumov sta tako dva povsem različna v vrsti presežkov Francozinje s hripavim glasom, ki novi album obljublja za maj naslednje leto.

Poznamo vas pod vzdevkom Zaz. Dobili ste ga, ko ste peli v skupini Don Diego. Kakšna zgodba se skriva za njim? Zaz je sicer pomanjševalnica od Isabelle. Zame je bilo pomembno, da ločim življenje pevke od vsakodnevnega življenja. Ko sem iskala ime za samostojne nastope, sem si rekla, zakaj pa ne. Kar zadeva simboliko, pa gre tudi za zadnjo, prvo in zadnjo črko abecede. Vse, kar se začne, se bo zagotovo tudi končalo, zato da bi se začelo nekaj novega, to je torej ta filozofija, samo obrnjena na glavo.

Preden ste začeli nastopati pred desettisočglavo množico, ste si pevske izkušnje nabirali tudi na ulicah pariškega Montmartra. Katera je najpomembnejša izkušnja, ki jo izvajalec dobi z uličnim nastopom? Najpomembneje je, da pevec opazi in zazna čisto vse, kar se dogaja na ulici, da lahko maksimalno eksperimentira. Da izkusi zelo različne situacije, zaradi katerih se potem zna prilagajati. Ključno je namreč, da se znaš v življenju prilagoditi.

Ste kdaj sanjali o tem, da boste tako znani in uspešni? Samo uradni video Je veux na spletni strani YouTube ima sedem milijonov ogledov, je bil to za vas morda šok? Vedno sem si želela, da bi s pomočjo medijev prodrla in izkoristila ta krasen komunikacijski kanal, da bi se na svetu lahko zavzemala za stvari, ki se mi zdijo pomembne. Že čisto od majhnega sem želela “služiti” svetu.

V enem od intervjujev ste rekli, da “živimo v zelo temnih časih, v katerih je še posebej pomembno, da iščemo luč in da sanjamo”. O čem sanjate zadnje čase? Ne živimo v temnih, težkih časih, pač pa v nekem obdobju tranzicije, spremembe. Od vsakega od nas je odvisno, ali si bo izbral nekaj boljšega. No, ni nujno, da izbira med boljšim ali dobrim, važno je, da izbira, da se odloča, ali želi biti srečen. Naša izbira je, ali želimo nadaljevati po stari poti ali smo pripravljeni zapustiti ustaljene tirnice in ustvariti novo vizijo, biti kreativni.

Marsikdo ne ve, da ste trenirali tudi kung fu. Od kod navdušenje nad to borilno veščino? Se še vedno ukvarjate z njo? Ne, zdaj ne več. Zelo veliko stvari sem pozabila. Mi je pa ogromno pomagalo – v nekem obdobju sem bila precej raztresena, nestanovitna, kung fu pa mi je pomagal, da sem se nekako prizemljila. Kung fuja ne vidim kot borilni šport, pač pa bolj kot neko filozofijo, skozi katero lahko razviješ svojo osebnost, z njim sem razvila veliko stvari, ki mi danes nekaj pomenijo.

Danes veljate za svojevrstno ambasadorko francoske kulture. Kaj je najpomembnejše, kar bi vsi morali vedeti o Franciji? Reeees? Vau! Mislim, da se ljudje med seboj ne razlikujemo preveč, vsi funkcioniramo v nekem svetu, kjer predlagamo stvari, ki mogoče komu drugemu ne ustrezajo, zato je mogoče bolje, da ne čakamo, da nekdo nekaj predlaga, pač pa da predlagamo sami – skratka, vsi smo pravzaprav navznoter enaki, ločijo nas samo neki zunanji znaki. Mislim, da prav zato na primer moja glasba funkcionira vsepovsod, saj se prenaša skozi energijo, skozi emocije, ne more ves svet govoriti istega jezika, a vendar ga – vsi govorimo jezik srca.

Francija po vaše torej niso francoske štruce in Eifflov stolp? Ne, ne, vse to so le kodiranja in stereotipi, po mojem smo v resnici vsi enaki.

Včeraj ste bili v Ljubljani, kakšen vtis je naredila na vas? Imela sem neko predstavo o glavnem mestu, zdi pa se mi, kot da sem prišla v eno majhno vasico. Vtis je odličen, ker je mirno, čisto, ljudje so neobremenjeni. Včeraj sem bila v delu mesta, kjer se zadržujejo filozofi, profesorji, pesniki, kako se že imenuje … Meta … Metelkova. Lokacija me nekoliko spominja na stari Berlin, super je, nekakšno osvobojeno ozemlje, na sploh mi je všeč takšna “underground” scena, kjer je na kupu veliko kreativnosti.

V uspešnici Je veux, ki vas je poslala med zvezde, pojete o tem, da ne potrebujete denarja, da bi bili srečni, zadovoljni, dobre volje. Zdaj ste postali slavni … Torej imam več denarja? (smeh)

Verjetno … Denar mi nikoli ni pomenil nič posebnega. Nimam nič proti denarju, seveda si je treba plačati najemnino, hrano, funkcionirati v sistemu, kakršnega smo sami vzpostavili. No, ampak moja izbira ni nikoli bila, da bi služila denar, pač pa da bi se čim več naučila in da bi sebe notranje bogatila. Tako sem zdaj dobila veliko izkušenj, se notranje bogatim, če pa lahko od tega še živim, pa še toliko bolje.

Posted from: https://siol.net/trendi/glasba/kung-fu-mi-je-pomagal-da-sem-se-prizemljila-75301

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *