Tako prepričljivega angleškega vokala pri nas verjetno še nismo imeli, zastrižejo z ušesi glasbeni navdušenci, ko jim omeniš, da se v kratkem sestaneš z Aleksom, frontmanom skupine Jardier. Omenjeni Pieces namreč zares štrli iz slovenskega povprečja. Jardier so skupni imenovalec za instrumentalno umirjeni rok z žametnim vokalom, fonetično brezhibno angleščino in pripovedna besedila, ki hočeš nočeš pritegnejo k poslušanju.
Če si drznemo biti malce preroški, bo leto 2015 za Jardier prelomno. Konec oktobra, na noč čarovnic, bodo v Kinu Šiška predstavili svoj album Seasons in od tam bi se morala njihova kariera zgolj še vzpenjati. Glede na slišano v mednarodne vode. 26-letni Aleks, ki je avtor glasbe in besedil, upa na najboljše, vendar ostaja na realnih tleh. »O načrtih za prihodnost sem raje nekoliko bolj realističen in se pustim presenetiti, kot pa da previsoko letam.« Njegova želja uspeti v glasbi ni sporna, njegovi prijatelji v pokerskem žargonu pravijo, da je šel »all in«.
Najprej solo, potem šele band?
Vse kar sem si želel, je bilo posneti album. Tega sem približno poldrugo leto sam pilil s producentom v Beli krajini. Ko je bil posnet, pa sem potreboval še dobro ekipo za nastope v živo. Po spletu srečnih naključij sem že prej spoznal nekaj res dobrih glasbenikov, iz katerih je naposled nastal bend Jardier. Za bobni sedi Andrej Zavašnik, kitaro in sintetizator igra Jure Pohleven, (Srečna mladina), na drugi kitari je Borut Perše, na basu pa Dejan Slak (aktiven je tudi pri Moveknowledgement in Dubzilla).Ime Jardier zveni nekako francosko?
O imenu sem dolgo premleval že med snemanjem albuma, še preden je skupina nastala. Aleksander Razstresen pač ni preveč dobro ime za band. Prijatelj mi je predlagal, da bi bil Alex Gardner (vrtnar)… Ko sem to za šalo prevajal v fancoščino sem dobil Alex Jardinier in naposled izpeljal Jardier, ki v osnovi ne pomeni ničesar, vendar mi je bilo všeč. V tistem času se je pojavil še razpis Vala 202, za katerega sem hitro potreboval ime in tako sem uradno postal Jardier.V zadnjih mesecih vas precej vrtijo na Radiu Si, tudi na Valu 202.
Radia ne poslušam prav veliko, tako da sem nas ujel mogoče enkrat. Skladbo Sailor. Mi pa veliko ljudi omeni, da nas pogosto slišijo. To je super! Še posebej zato, ker še nismo načrtno vstopili na medijski trg. Nimamo namreč še niti menedžerja, kot rečeno, pa zunaj ni še niti albuma. Vsak kompliment nam veliko pomeni, smo pa vsekakor na točki, ko se bodo zadeve začele konkretneje premikati.Vsi, ki vas slišijo, se ustavijo pri vaši angleščini. Ta je odlična.
Angleščina mi je že od malih nog blizu. Najbrž imam občutek zanjo. Res je sicer, da jo tudi študiram, vendar sem za ta študij odločil bolj zato, ker nisem vedel, na kaj bi se vpisal. Najprej sem se vpisal na farmacijo – za to je bil zaslužen predvsem pritisk okolice na Dolenjskem, zaradi Krke. Vendar sem že prvi dan študija vedel, da to ni bila najboljša izbira.
V angleščini pišem predvsem zato, ker se v njej lirično lažje izražam. V preteklosti sem že napisal tudi kakšen komad v slovenščini, ampak mi noben ni tako dobro uspel. Pa tudi rasel sem z anglosaksonsko glasbo… Slovenščina je lep jezik, vendar ga moraš biti res vešč, da napišeš kaj dobrega.Nimate menedžerja, nimate albuma. Kako si utirate pot na sceni? Kaj je bila do sedaj prelomna točka?
Vse se je zgodilo po sklopu srečnih naključij. Prelomna točka je bila gotovo kompilacija Val 014. Prepričal sem jih s skladbo Pieces, ki je bila potem vključena na kompilacijo. To je bilo prvič, da sem se pojavil na sceni. Nato sem na festivalu Ment med prisotne razdelil nekaj plošč in je prišlo do aprilskega koncerta v Kinu Šiška. Tu je pomembno vlogo odigral menedžer Big foot mame, ki nas je malce porinil naprej. Čez kakšen mesec smo si na natečaju na Reki zagotovili nastop na zagrebškem festivalu INmusic. Na Flow smo tudi prišli po slučaju. Preko prijateljice smo organizatorju predstavili svojo glasbo in bila mu je všeč. Takrat se še ni vedelo, kakšen bo ta festival. Naposled so razkrili glavne nastopajoče PetShop Boys in Roisin Murphy… Šele takrat smo se zavedli, da bo to velika zadeva.Kot rečeno ste poleti nastopali na ljubljanskem festivalu Flow in na zagrebškem INmusic. Ju lahko primerjate?
Težko ju je primerjati. INmusic obstaja že približno deset let, Flow se je zgodil prvič. INmusic ima prednost, saj deluje po neki standardni formi – festival na prostem in ima bistveno boljši »lineup«. Flow pa je urban festival, česar domači gostje verjetno niso najbolje dojeli. Od tod najbrž izvirajo tudi kritike, ki jih je bilo kar nekaj. Bili smo na obeh in po tem, kako je bilo poskrbljeno za skupine, je Flow daleč pred INmusicom. Na Hrvaškem smo denimo dobili en mini sendvič in pivo, v Ljubljani pa se nam je zdelo, da smo v hotelu s petimi zvezdicami. Kritike, ki jih je bil Flow deležen, pripisujem začetnim porodnim težavam, sam lahko organizatorjem izrečem zgolj pohvale.Glede na glasbene predispozicije je vaš cilj gotovo tujina?
To je naš plan že od začetka. Ne želim zveneti pretenciozno, ampak letos smo si vzeli čas, da malce testno potipamo domači glasbeni trg. Trenutno je naš prvi cilj dobro odigrati na oktobrskem koncertu, kjer bomo tudi pred skupina zasedbi Dan D. Nato pa sledi kovanje načrta za osvajanje tujine.
Zaenkrat sledimo lastni viziji in upam, da nam uspe pogledati vsaj preko Karavank, na avstrijski, nemški trg…
Posted from : https://www.dnevnik.si/1042721803