Kar nekaj najostrejših ušes slovenske kritiške scene je njen lanski prvenec Where No Heartbreak Has Gone označilo za najboljšo domačo ploščo leta. Slednja je sicer v angleščini, a ji tega ne gre zameriti, saj jezik spretno uporablja kot podaljšek svojega izražanja – ob tem pa čutnost njenih besedil priplava še višje na površje. In potem je tu še njen izraziti vokal, ki ga je Mladinin glasbeni kritik Jaša Bužinel v recenziji poimenoval »ultimativna gravitacijska sila njene glasbe«, še več, »eden vznemirljivejših glasov mlajše generacije«, ki »ga zaznamuje za ta leta nepričakovana globina«.
Glasbenico Doro Tomori bi kljub rosnim enaindvajsetim letom (rojena je leta 2003) lahko označili za staro kantavtorsko dušo, saj pri pisanju tekstov premore zrelost, kakršno pogrešamo pri marsikaterem starejšem in precej bolj uveljavljenem glasbenem ustvarjalcu. Vsebinsko se naslanja na naravo ter njeno povezanost s človekom ali, kot pravi sama, na »njeno veličino proti naši mali frustrirani čustveni sferi«. Žanrsko jo lahko uvrstimo nekje med indie rock in bedroom pop, slogovno pa se zgleduje po artistkah oziroma artistih, kot so Anna B. Savage, Pheobe Bridgers, Adrienne Lenker in Blanco White, ki jih občuduje zaradi njihove sposobnosti opisa široke palete občutkov in podrobnosti vsakdana. Sicer pa je njen izraz posledica vseh liričnih izdelkov, ki jih je doslej interpretirala. »Vse pusti svoj vtis,« pravi.