»Vse napravim vmes in nekako na hitro,« pravi mož, ki je poleg svojega obširnega novinarskega in založniškega opusa napisal še kakšnih 500 besedil za glasbo, med drugim za tri svoje glasbene albume, četrti pa je na poti. Pravkar je prejel občinsko priznanje za življenjsko delo, pred tem pa, že oktobra lani, Ježkovo nagrado. »Ko začneš dobivati takšna priznanja, je čas, da podrobno preučiš svoje zdravniške izvide,« je šegav 68-letni Drago Mislej – Mef.
Vmes – med dopustom in poletnimi koncerti, ki jih organizira v svoji izolski Ljubljanski ulici – hiti s pisanjem televizijskega scenarija in songov za muzikal, razmišlja tudi o svoji radijski postaji. Vsak teden izda novo številko tednika Mandrač, za katerega je od leta 1990 napisal že vsaj 1100 uvodnikov, vmes je pisal tudi za Primorske novice, kjer je bil pred tem nekaj časa urednik in direktor, pa za Večer in Mag. Še prej je delal na Radiu Koper in Televiziji Koper, od koder so ga »kazensko« poslali na takratno Socialistično zvezo delovnega ljudstva, kjer si je tako pridobil prve politične izkušnje. A najbolj znan je prav po svojem delovanju v glasbi.
Ob omembi vašega imena ljudje najprej pomislijo, da ste glasbenik. Kako pa vi vidite samega sebe?
To je po eni strani kar udarec zame. Vse svoje življenje sem bil novinar, in to, mislim, ne slab, nazadnje pa me vsi poznajo kot glasbenika; čeprav sem samo rekreativni glasbenik. Besedila za glasbo pa sem pisal bolj za zabavo ob svojem novinarskem delu. Prišli so in hoteli, naj kaj napišem, pa je kar prišlo na dan.
Dajete vtis nekakšne mediteranske ležernosti, a ste hkrati izjemno produktivni. Kako vam to uspeva?
Sem predvsem pripadnik borcev za svobodo.Moja ležernost se ne izraža s tem, da bi šel na plažo in tam poležaval; verjetno ne bi zdržal niti deset minut, ampak bolj v tem, da se ne prisiljujem v neke nujnosti, češ zdaj moram opraviti to in potem ono. Zavedam se svojih nalog in jih ponavadi opravim v tistih prostih trenutkih med celo vrsto drugih nepredvidenih in nepotrebnih zadev, ki jim dajem, nehote, prednost.
Kaj so ta hip vaše naloge?
Ker sem pravkar nazaj z delovnega dopusta na Sardiniji, kjer sem občutno zmanjšal tritedensko življenjsko zamudo, me čaka pisanje scenarija za drugi del dokumentarnega filma o postojnskih furmanih ter dokončanje libreta za novi muzikal, ki nastaja v Sloveniji. Rad bi tudi že končal svoj novi glasbeni dvojni album, ki ga snemamo s skupino Narodnoosvobodilni bend (NOB), na njem pa bo 17 novih pesmi. Potem je tu naš redni tednik Mandrač, hkrati pa v okviru domače knjižne založbe pripravljamo izid spominov izolskega ribiča, ki je napisal – in zraven še narisal – 220 ribiških zgodb, v mešanici slovenskega, italijanskega, hrvaškega in istrskega narečja. No, in navsezadnje me tri pevske zvezde že priganjajo za obljubljena jim besedila popevk, še devet pa sem jih obljubil, a so čakajoči bolj potrpežljivi.
Vaša ustvarjalnost je presenetljiva. Običajno ljudem z leti usiha, pri vas pa se zdi, kot da čedalje bolj vre na dan.
Morda je vic v tem, da Postojnčani, tam sem rojen, vsaj deset let zaostajamo za drugimi. Prav glede tega albuma so me prijatelji provocirali, češ ali imam sploh še kaj novih idej. In sem izstrelil: »Za dvojni album, če hočete!« Tako zdaj nastaja album z naslovom Rovte 66.
Posted from: https://www.delo.si/nedelo/idealist-s-prozaicnimi-muzami