Radi se igramo z jeziki, kot da so tudi oni neke vrste inštrument… Mi smo državljani sveta, vendar nam ni problem, da smo hkrati tudi Slovenci… Repetitor so dvignili regionalno sceno v evropskih alternativnih okvirih… Vse je dobro, dokler se lahko vsaj malo distanciraš od vsakodnevnega življenja.
Na odru prevladuje Manca Trampuš, kitaristka, vokalistka in neformalna vodja benda. Neutrudni skakač na odru, v kulturnem smislu pa popolna kombinacija Bjork in Pike Nogavičke. Brata Prašnikar, Tilen na basu in Miha na bobnih, kot dve energetski bombi prinašata potrebno ritmično napetost in ohranjata napetost na nujni ravni. In tu je tudi „tihi morilec“ Domen Don Holc, ki bo brez trzanja in tikov na obrazu opravil vse naloge na kitari. Tako kot igralec Don Johnson v seriji „Miami Vice“, po katerem je dobil vzdevek.
Intervju z člani Koala Voice:
Ker v svoji pesmi postavljate vprašanje „kam gre sreča“, ste vi srečni? Kaj je za vas sreča? In je “bird shit” pri vas prav tako znak sreče kot pri nas?
Domen: Da, to je tudi pri nas simbol sreče (gleda v nebo, če je kakšen golob).
Manca: Včasih sem srečna, včasih pa ne. Ko pa sem, se trudim, da to cenim.
Tilen: Srečen je tisti, ki pozna svojo vlogo in položaj v svetu ter je s tem zadovoljen. Ukvarjam se z glasbo in čutim, da je to moj smisel obstoja. In s tem bom nadaljeval, dokler bom imel ta občutek.
Domen: V življenjski praksi je to sinusoida. Stvari gredo včasih navzgor, potem pa spet navzdol. Veš, da obstajajo lepi trenutki, prav tako veš, da bodo hitro izginili, a trudiš se, da živiš v teh trenutkih.
Manca: Ja, »če nič ni večno, kaj je vredno«, kot v naši pesmi „Spaghettification“.
Kaj je torej tako zanimivo v zvokih, ki jih proizvajajo koale? Rekel bi, da na specifičen način rohnijo in prdijo.
Manca: Hahaha, ja, točno to.
Domen: Koale imajo dvojne glasilke, zato ustvarjajo nek ta specifičen zvok…
Manca: … kot neki dinozavri…
Domen: … in ko smo začeli igrati, smo ugotovili, da moramo zdaj nekako poimenovati ta bend. Takrat smo naleteli na knjigo Thomasa Gunziga „Najmanjši živalski vrt na svetu“, zbirko ironičnih zgodb o različnih živalih.
Manca: Koala nam je bila v tej knjigi zanimiva, ker v njej prdi in oddaja še nekaj čudnih zvokov. In tako smo si rekli nekaj v stilu „Koale? That’s fun“… Ni pa šlo zares za kakšno zelo globoko razmišljanje.
Glede na to, da mešate jezike in različne glasbene žanre, se počutite kot Slovenci ali kot državljani sveta?
Domen: Rekel bi, da smo državljani sveta, vendar nam ni problem, da smo hkrati tudi Slovenci. V teh petnajstih letih kariere smo veliko potovali, vendar nam je vedno prijetno, ko se vrnemo v Slovenijo, saj je okolje povsem sproščeno. Naš jezik je lep, imamo dvojino, kar omogoča tudi nekaj zanimivih jezikovnih trikov, ki jih lahko uporabljamo.
Kako vas je sprejelo tuje občinstvo? Zdi se mi, da so Angleži najbolje odreagirali na to, kar počnete.
Domen: Ne bi rekel, bolj so to Španci. Ko smo bili na dvotedenski turneji v Španiji, so že tretji dan ljudje peli z nami, celo v slovenščini! To je bilo prvič, da sem doživel kaj takega. Nekaj podobnega se nam je zgodilo tudi na Slovaškem. V Angliji smo bili samo enkrat, nastopili smo na festivalu Liverpool Sound City, čisto v redu izkušnja.
Manca: Glede na to, da pojemo v več jezikih, mi je super, ko vidim, da občinstvo ne razume jezika, vendar razume »vajb«, ki ga prinašamo. Torej, jezik ni problem.
Posted from: https://www.aussievision.net/post/eurovision-2021-france-profile-voil%C3%A0-by-barbara-pravi
