Diplomirani džezovski pevec Žan Hauptman je vzhajajoča zvezda slovenskega džeza. Če želite začutiti širino njegovih čustvenih stihov in vokala, preprosto morate obiskati njegov koncert.
Žan kot glasbenik sledi ritmu srca in skozenj oblikuje melodije – ne glede na ustaljene smernice pop glasbe. Njegovo občinstvo podpira in predvsem razume glasbo, ki jo ustvarja: “Všeč mi je, da mi je uspelo ustvariti svoj zvok, brez kopiranja vzornikov. Od njih jemljem delčke navdiha in iz njih ustvarim svojo podobo.”
Žan, trenutno ste eden najbolj žanrsko pestrih glasbenikov na slovenskem glasbenem podestu. Vaša dela so mozaik raznovrstnih slogov, od soula, funka in popa do prevladujočega džeza. Dejali ste, da slednjemu žanru od začetka sploh niste bili naklonjeni. Kdaj se je zgodil preskok in s čim se vam je prikupil?
Advertisement
Težava je bila predvsem v tem, da nam, učencem, profesorji ne znajo ustrezno predstaviti džeza. To je bil nedvomno povod za moj prvotni ‘ljubi-sovraži’ odnos s tem žanrom. Začetno učenje bebopa (op. a.: Bebop ali bop je stil džeza, ki se je razvil v začetku do sredine štiridesetih let v Združenih državah Amerike) je težavno, sploh za nekoga, ki nikoli prej ni poslušal džeza.
Ko ti na študiju predstavijo dela ameriškega saksofonista Charlieja Parkerja in druge ustvarjalce iz obdobja dvajsetih let minulega stoletja, je zvok daleč od tega, kar smo recimo vajeni pri poslušanju Franka Sinatre. Težko ga je bilo vzljubiti, vsaj meni. Ogromno srečo sem imel s profesorji, ki so želeli podrobneje spoznati moje razmišljanje in dojemanje glasbe in mi zvrst začeli predstavljati skozi pop izvajalce – torej elemente džeza, ki niso tako surovi kot v bebopu.
Vas kakšen študijski spomin še posebej ogreje pri srcu?
Spomnim se, kako sva s profesorjem Karenom Asatrianom iz Armenije nekoč imela korepeticije. Kot pevec namreč potrebujem korepetitorja in on me je spremljal na klavirju. Na eni od vaj sem moral odpeti komad z naslovom How Deep Is The Ocean, džezovsko klasiko, za katero se mi je zdelo, da sem se izredno potrudil in ga sila doživeto zapel. Dobro sem se počutil. Končava z vajo, on me pogleda v oči in reče: “Žan, your ocean is one meter deep.” (op. a.: Žan, tvoj ocean je globok samo en meter). To je bila zame neznanska kritika. Še doma sem vadil in študiral, kaj sem storil narobe in zakaj je to rekel. V šoli je bila kritika zagotovo največja motivacija.
Tista, ki sta odigrala ogromno vlogo, sta bila torej profesor Robert Bargad, ki na zadnjem prvencu Finished, Not Perfect tudi bere besedila, ter profesor Asatrian. Oba sta mi džez predala na pravi način, me nad njim noro navdušila, in še danes posredno ali neposredno sodelujemo. Z njegovim sinom zdaj ustvarjava tudi za prihajajoči EP. Vse se je nekako prepletlo.
Verjetno je bila spodbudna tudi multikulturna narava študija ter predvsem biti obkrožen z enako mislečimi posamezniki, katerih kulturo ste lahko črpali skozi glasbo. Kako je bilo ustvarjati v tako cvetočem okolju?
Večinoma sem se sicer družil s Slovenci, saj v tistem obdobju na Akademiji za glasbo še nismo mogli študirati džeza. Da sem imel znotraj fakultete slovensko skupnost mi je izredno pomagalo. Motivacijo mi je vlivalo predvsem opazovanje kolegov, ki so se trudili ustvarjati tudi zunaj študijskega programa. Navsezadnje v glasbi in umetnosti nasploh šteje predvsem tisto, kar ustvarjaš poleg šole. S kom se družiš, povezuješ, narediš skupni projekt. Tam smo ogromno preigrali skupaj.
Vam je kakšen t. i. ‘jam session’ ostal v še posebej lepem spominu?
Spomnim se igranja z basistom Petrom Smrdelom, pevko Mašo But in bobnarjem Žigo Smrdelom, sicer člani skupine Wicked Nation. Skupaj smo odigrali celo koncert na neki zasebni zabavi, kjer so želeli slišati bolj sofisticirane džezovske komade. Lep občutek je bil, ko sta me Žiga in Peter, ki sta že prej ustvarjala podobne stvari s skupino, povabila k sodelovanju. Predvsem pa je bilo noro opazovati njuno angažiranost in pisanje pesmi. Krasno je bilo biti del tega.
Obstajajo morda kakšni zaprašeni verzi iz tega obdobja, ki niso nikoli dočakali svojih pet minut?
Nekje še obstajajo stari verzi, ampak to so tisti … začetni. Ko se še učiš pisati. Te, ki jih ustvarjam zdaj, se mi zdijo dovolj dobri za objavo, začetni pa bi potrebovali še malce obdelave.
Ste se z leti naučili tudi bolje pobrskati po svoji globini?
Seveda. Predvsem pa to, kako na ne pocukran način povedati kakšno pocukrano stvar.
Se vam mora za val navdiha zgoditi kaj presneto bolečega ali prijetnega? Katera skrajnost vas bolj vzpodbudi, da primete za pero?
Glasba me najbolj premakne, ko začutim trpljenje. To seveda ne pomeni, da glasbo enačim s tragiko in bolečino, mi pa vsekakor največ da takrat, ko slišim komad avtorja, ki skozenj izraža bolečino. Ko me prevzamejo kurja polt in solze, je to najvišja točka, kamor me glasba lahko ponese. Vem, čudno se sliši, a včasih si nalašč zavrtim nekaj žalostnega. Najljubši za takšna stanja mi je For All We Know v izvedbi Donnyja Hathawaya. Tega komada nikakor ne morem poslušati v normalnem stanju. Vedno me ponese v prostor, o katerem se trenutno pogovarjava. Glasba mi pomaga izliti žalost iz telesa, da lahko začutim olajšanje.
Pa je vsaka pesem posvečena pesem?
Seveda. Podzavest izredno vpliva na pisanje iz osebnih izkušenj in včasih šele čez čas opazim pravi vzrok določenega stiha. Gre za nekakšne vrste terapijo. Torej, tudi če na začetku ne vem, komu ali čemu je pesem posvečena, se mi čez čas začne dozdevati. Ali pa se preprosto zavrti cikel in se opisana situacija ponovi z drugo osebo.
