Prejemnik mednarodne Pretnarjeve nagrade 2025 in častnega naslova »ambasador poezije« Ivan Dobnik je bil naš sogovornik v četrtkovem popoldnevu. Pesnik, književni prevajalec, esejist, kritik, literarni urednik in založnik ter mednarodni posrednik poezije. Kot pesnik in literarni urednik je gostoval na številnih literarnih festivalih doma in v tujini. Njegove pesmi so prevedene v več evropskih jezikih. Je pobudnik, soustanovitelj ter odgovorni urednik književne revije Poetikon, ravno tako Hiše poezije, v kateri med drugim organizirajo tudi pesniška srečanja in branja poezije.
Ivan Dobnik: »Moje žarišče in izhodišče, kar pomeni tudi poetični kozmos, je Savinjska dolina, vas Šmatevž, ki predstavlja kmetijo, posestvo. Poudaril bi naravo, oazo v metaforičnem kot v povsem konkretnem pomenu. Gre za otipljiv zemeljski prostor bivanja, kot naj bi človek bival na tem našem planetu. Ta problem imam nekako rešen, v povezanosti z naravo, neodvisnostjo, samostojnostjo, svojo knjižnico in seveda z množico dreves, torej tudi z gozdom. Če govorimo o pesniškem prostoru, kje in kako ustvarjati, je izjemno pomemben ob metafizičnem tudi snovni, materialni svet. Tu najdevam odlično sintezo obojega. Poezija je dar prostoru, prostoru, ki je skupen.«
Smo bitja duha in materije. Prostori so za človeka izjemno pomembni. Mislim, da se je vedno treba za svoj prostor boriti. Mnogi na to pozabljajo, zlasti prebivalci mest, če se v njih zaradi omejenosti počutijo tesnobno. Zato posledično potrebujemo parke. Potrebujemo pa tudi umetnost, s katero v mnogih oblikah razvijamo tudi svojo intelektualno duhovno potrebo.
»Premnogokrat pozabljam poudarjati svoj izvor, to je prav svet narave, kmetija. V mojem primeru slednja ni vezana na fizično delo. Imel sem srečo, da me je oče vedno podprl, karkoli sem delal zunaj tega. Zgodaj sem odprl knjige in ogromno bral, ves čas pa sem se gibal tudi po prostoru. To je bil temelj za moje drugo rojstvo, kot bi sam to opisal, za odločitev v osnovnošolskih letih, da bom pisatelj. Začel sem premišljevati, poleg naturalistično geografskega sem padel v svet abstraktnega, v katerem misliš tudi o sebi, o svetu, ki te obkroža in kako se vanj postavljaš. Refleksija, samozavedanje, ko se je rojevala že filozofija. Moji ljubezni sta tudi fotografija in slikarstvo. Pri ustvarjanju ne sme biti omejitev, v nobeno stvar ne smeš biti ujet, za možnost svobodnega ustvarjanja željenih svetov.«
Povezava za podcast: Via positiva: Ivan Dobnik, pesnik in filozof, ambasador poezije