Skip to content

Morning song #BIJELO DUGME #Kad ostariš

Goran Bregović

Letnik 1950. Avtor, producent, kitarist, vizionar in poslovni strateg ter stalni član skupine Bijelo dugme. Hkrati največje ime svetovne glasbe iz te skupine. Zadnjih petintrideset let ima okrog 120 koncertov na leto po vseh prestolnicah sveta.

Rojen v Sarajevu, srbski materi in očetu Hrvatu, odraščal v Sarajevu in že kot najstnik je začel ustvarjati glasbo. Med študijem filozofije na filozofski fakulteti je leta 1974 ustanovil Bijelo dugme in v socialistični Jugoslaviji sprožil val dugmemanije. V petnajstih letih so izdali devet studijskih albumov, tri albume v živo in številne kompilacije. Med letoma 1974 in 1989 so napolnili največje dvorane in stadione »od Vardarja do Triglava« ter združili vse družbene sloje. Željko Bebek, Zoran Redžić, Vlado Pravdić, Milić Vukašinović, Điđi Jankelić, Mladen Vojičić – Tifa, Alen Islamović, Ipe Ivandić in Laza Ristovski so pod Bregovićevim vodstvom dosegli glasbeni vrhunec.

Ko se je zgodila vojna, je bil v Parizu. Ustvaril je soundtracke za skoraj 20 filmov. Najprej za filme Emirja Kusturice Dom za obešanje (1989), Sanje v Arizoni (Arizona Dream, 1993) in Podzemlje (Underground, 1995), nato za Kraljico Margot (1994) Patricea Chéreauja in druge. Sodeloval je z Iggyjem Popom, Ofro Haza, Cesário Évora, turško pevko Sezen Aksu, poljsko pevko Kayah in številnimi drugimi glasbeniki.

V svojih zadnjih projektih raziskuje skupni jezik različnih religij, med njimi sta Moje srce je postalo tolerantno in Tri pisma iz Sarajeva prav tako v najnovejšem projektu Popek sveta (The Belly Button of the World), v katerem raziskuje skupne točke treh monoteističnih religij, krščanske, judovske in muslimanske.
Ves čas vas sprašujejo, katera pesem Bijelega dugmeta vam je najbolj všeč.

Na to ni mogoče odgovoriti.

Nazadnje ste omenili Jer kad ostariš.

To pesem sem napisal, ko sem imel trideset let. Še zdaj ne razumem, kako sem takrat lahko intuitivno vedel, kaj je starost. Zdaj sem star. In je točno tako, kot sem takrat napisal. Pomalo je tužno, kada ostariš (Se nasmehne.) Niko ne kuca na tvoja vrata … Nihče ne potrka na tvoja vrata.

V intervjuju iz leta 1984 ste rekli, da so najlepše pesmi benda Bijelo dugme prav ljubezenske pesmi. Že tri desetletja niste napisali nobene.

Nekateri ustvarjalci lahko pišejo ljubezenske pesmi, tudi ko so stari. Če samo pomislim, kako je bilo delati z Arsenom Dedićem, pesem Loše vino. Lep tekst, liričen, obrtniško vrhunski. A vendar to ni tako kot zgodnje Arsenove pesmi, ki so morale biti odpete, če me razumete …

Morda bi zdaj v obrtnem smislu lahko napisal dobro ljubezensko pesem, a ker to ni nujno potrebno, tega ne naredim.

Posted from: https://www.delo.si/sobotna-priloga/o-sarajevu-ne-morem-govoriti-z-besedami-jaz-o-sarajevu-govorim-z-glasbo

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *